Predstava temelji na najstarejšem ohranjenem dramskem besedilu v slovenskem jeziku iz leta 1721, ko ga je napisal kapucin Lovrenc Marušič, imenovan tudi Romuald Štandreški.
Med njimi je bil tudi Lovrenc Marušič iz Štandreža, sin Andreja in Uršule, rojen 9. avgusta 1676. Po opravljenem noviciatu v Celju, kamor so kapucini prišli leta 1609, je 13. marca 1700 položil slovesne zaobljube kot brat Romuald. Po mašniškem posvečenju je oče Romuald postal pridigar štajerske kapucinske province, pod katero je tedaj spadal tudi goriški samostan. Že pred letom 1720 je bil prestavljen h kapucinom v Škofjo Loko, ki so se tam naselili leta 1707. Leta 1720 so namreč loški kapucini dobili dovoljenje, da smejo pripraviti spokorno procesijo v obliki dramske igre, kakršno so vodili na veliki petek kapucini v Ljubljani in Novem mestu. Tam so bile v nemškem jeziku, besedilo za škofjeloško pa je oče Romuald prelil v slovenščino - sam ali ob pomoči Tolminca očeta Agatangela. "Ker so v besedilu posebnosti loškega in kraškega narečja, vprašanje Romualdovega pomočnika ni razrešeno, morda je bilo besedilo nalašč prilagojeno preprostemu predstavljalcu" (Martin Jevnikar). Celotno besedilo je ohranjeno v knjižnici škofjeloškega kapucinskega samostana. Rokopis nosi latinski naslov Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini (Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek). Oče Romuald je na prvih straneh rokopisa v latinščini povedal, da se je procesija začela leta 1721 na prošnjo barona Eckerja, namestnika brižinskega škofa in predstojnika bratovščine sv. Rešnjega telesa. Le-ta je procesijo prirejala in plačala, k sodelovanju je pritegnila še bratovščine raznih mestnih obrtnikov, kapucini pa so priskrbeli reditelja. Režiserske opombe v Škofjeloškem pasijonu, kakor je to prvo dramsko besedilo v slovenščini krstila literarna zgodovina, so v nemščini, latinščini in slovenščini. O očetu Romualdu, ki je bil voditelj oziroma reditelj, ne vemo veliko; znano je le, da se je njegovo življenje izteklo 22. aprila 1748 v Gorici.
Štandrež je naselje blizu Gorice, kjer je bil Lovrenc rojen, svojo kapucinsko dolžnost pa je vrsto let opravljal v Škofji Loki, kjer je Škofjeloški pasijon tudi zapisal. Njegov rokopis hranijo v Kapucinskem samostanu, faksimile pa je na ogled v kapucinski knjižnici v Škofji Loki. Poleg tega, da je Škofjeloški pasijon najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, je tudi najstarejša ohranjena dramska režijska knjiga v Evropi ter največja gledališka predstava na prostem v Sloveniji. Zaradi svoje izvirnosti in pomena, bogastva izraženega slovenskega jezika ter samega obsega predstave je Škofjeloški pasijon razglašen za živo mojstrovino državnega pomena s katero kandidiramo tudi za vpis na Reprezentativni seznam UNESCO nesnovne kulturne dediščine.
Škofjeloška pasijonska procesija, za katero še ni znana pisna predloga - po vsej verjetnosti je nastala na Bavarskem - je obsegala 13 prizorov, ki so se odigravali vsak na svojem vozu. Sprevod je odšel izpred kapucinske cerkve na veliki petek ob štirih popoldne po pridigi. Najbolj poznamo procesijo iz leta 1721, izpričani sta še procesiji v letih 1727 in 1728, zadnja je bila najbrž okoli leta 1780, ko je cesar Jožef II. vse "baročne" ljudske pobožnosti prepovedal. "Obsežna pesnitev z več kot 1000 verzi, z napotki za posamezne skupine, ki so se pomikale peš ali na konjih ali jih je na večjih ali manjših odrih nosilo določeno število mož, je edinstvena priča verske vneme in spektakularnosti baročnega časa," piše v svoji zgodovini slovenske dramatike France Koblar. Vsak prizor so predstavili vaščani okoliških vasi, ki so hodili h kapucinom v Loko, kjer jih je oče Romuald tedne in tedne učil, da "so si zapomnili besedilo, da so ga znali prav povedati, se prav kretati na nosilu ali na vozu, se prav nositi v nevajenih oblekah, ki jih je bilo 278 in so jih hranili v loškem samostanu" (Niko Kuret). Prizori Škofjeloškega pasijona očeta Romualda so naslednji: Paradiž, Smrt, Zadnja večerja, Sprevod Jezusovih sovražnikov, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Spokornik sv. Hieronim, Glejte, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze, Gospodov grob. "Za tiste čase in za tedanjo Loko je bila to velikanska prireditev, ki ji ne prej ne pozneje ne moremo postaviti ob stran nobene druge podobne. S sodelovanjem vseh okoliških vasi so si kapucini zagotovili udeležbo bližnje in daljne loške okolice. Lahko si predstavljamo, da se je na veliki petek popoldne v Loki trlo ljudi" (Niko Kuret). Mirko Rupel v Zgodovini slovenskega slovstva (Ljubljana 1956) priznava: "Slovenska škofjeloška procesija je svojevrstno baročno dramatično delo, spretno zgrajeno za učinkovito izvedbo ob množičnem sodelovanju preprostega ljudstva. Odlikuje se z obsegom, uspelo verzifikacijo in na živo recitiranje preračunano dikcijo ter se tako ugodno razločuje od večine slovenskih slovstvenih izdelkov tistega časa. Važna je tudi kot prva pisana priča o razvoju slovenske gledališke umetnosti." France Koblar pa poudarja, da besedilo škofjeloškega pasijona v poučnem namenu "odkriva zgodovino človeškega greha in njegove posledice, v spodbudnem spremlja Kristusovo trpljenje in odrešenje, v vsem pa obuja vest lahkomiselnemu grešniku in ga opominja h pokori".
