Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj.
Na modrem nebu, daljen in svetal,
spet, kot nocoj bo Orijon sijal.
Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,
takrat prastaro temno bo drevo.
Šumel bo v vetru kot teman spomin,
na ta večer, ko stala sva pod njim.
Skoz mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,
a mladi par, ki se bo tu takrat objel, bo drug.
Prav kot nocoj, v pomladni mrak,
Z neba bo Orion sijal
in prav tako kot jaz morda
bo rekla deklica:
Kako je daleč, kako je lep,
kako blešči se njegovih sedem zvezd!
Čez tisoč let, ko naju ne bo več,
na nebu Orion sijal bo še.
Poljubi me za tisoč dolgih let,
ko tu mlad par se bo poljubil spet!
In Orion bo še sijal,
Ko se bo zrušil stari hrast.
Ko tu nikogar več ne bo,
Še kot nocoj sijal bo v noč.
Kako je daleč, kako je lep,
Kako blešči se njegovih sedem zvezd!
Zakaj omenja pesnik ravno Orion?
Iz druge kitice izpiši okrasni pridevek in primero ali komparacijo!
Od kod ta zeleni hrast, zakaj ga lirski subjekt
omenja?
Naštej vsaj tri pesniške zbirke Gregorja Strniše?
